Evropska unija želi odigrati vodilno vlog v boju proti klimatskim spremembam, ki se ob enem odraža tudi v zmanjševanju energetske odvisnosti. Svoje cilje je opredelila v svežnju ukrepov Evropske unije v zvezi s podnebnimi spremembami in energijo.
Ukrepi, ki jih je sprejel Evropski svet v letu 2007, poznani kot »20-20-20« do 2020 so:
- 20% zmanjšanje emisij toplogrednih plinov glede na raven v letu 1990 in ob ustreznih pogojih celo za 30% [1],
- 20% zmanjšanje rabe primarne energije s povečanjem energetske učinkovitosti in
- 20% delež obnovljivih virov (OVE) v primarni energijski bilanci.
Evropski parlament je vedno podpiral te cilje. Poleg tega je Evropski svet sprejel dolgoročno zavezo za dekarbonizacijo, pri čemer naj bi EU in druge industrijske države zmanjšale svoje emisije za 80 do 95% do leta 2050.
20% delež obnovljivih virov energije – vetrne energije, sončne energije (toplotna in fotovoltaika), hidro-električne energije, plimovanja, geotermalna energija in biomasa – so bistvena alternativa fosilnih goriv. Z uporabo teh virov prispevamo ne samo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov iz proizvodnje in porabe energije, temveč tudi k zmanjšanju odvisnosti Evropske unije od uvoza fosilnih goriv (predvsem nafte in plina).
Zlasti prometni in gradbeni sektor, ki imata največje možnosti za izboljšanje energetske učinkovitosti, morata izvajati aktivno politiko varčevanja z energijo in se preusmeriti na čiste vire energije. V Evropski uniji dosega raba energije v stavah kar 40 % skupne rabe energije, v Sloveniji malo manj, pri tem pa se raba energije predvsem v gospodinjskem sektorju, povečuje [2].
Nova energetska strategija iz 2010 je osredotočena na pet prednostnih nalog:
- energetsko učinkovita Evropa,
- izgradnja resnično vseevropskega integriranega energetskega trga,
- krepitev moči potrošnikov ter doseganje najvišje ravni varnosti in zanesljivosti,
- okrepitev vodilne vloge Evrope na področju energetskih tehnologij in inovacij,
- okrepitev zunanjih razsežnosti energetskega trga EU.
Energetska učinkovitost je eden izmed glavnih ciljev in je stroškovno najučinkovitejši način zmanjšanja emisij, povečanja zanesljivosti oskrbe z energijo in konkurenčnosti, izboljšanja cenovne dostopnosti energije za potrošnike in ustvarjanja delovnih mest, tudi v izvoznih panogah. Predvsem pa državljanom prinaša oprijemljive koristi: gospodinjstva lahko pri energiji v povprečju prihranijo 1000 evrov na leto.
[1] Evropski svet je navedel: »Pod pogojem, da se druge razvite države prav tako zavežejo k podobnemu cilju zmanjšanja emisij in da gospodarsko naprednejše države v razvoju zagotovijo ustrezen prispevek glede na svoje odgovornosti in zmožnosti.«
[2] Med letoma 1990 in 2005 se je poraba v gospodinjstvih v Zahodni in Srednji Evropi (EU-27 ter Norveška, Lihtenštajn in Švica) povečala za 25%.