Uvajanje energetskih izkaznic je v EU potekalo počasneje, kot so države predvidevale. Države EU-27 so pri prenosu direktive imele različne težave, in sicer pri:
- pridobivanju vhodnih podatkov za certificiranje,
- računski metodologiji in protokolu za merjenje dejanske rabe energije,
- zagotavljanje kakovosti pri certificiranju objektov,
- natančnosti in ponovljivosti energijskih indikatorjev in
- izobraževanju strokovnjakov.
Osnova za razvrščanje v energijske razrede je v številnih primerih primarna energije (Nemčija, Portugalska, Španija, Danska, Belgija, Madžarska, Irska, Francija), na Slovaškem je kriterij končna energija za ogrevanje in pripravo tople vode in tudi samo potrebna toplota za ogrevanje objekta v Avstriji. Nekatere države pa razvrščajo stavbe na podlagi emisij CO2 (Velika Britanija in Francija).